Gilliji

Po potovanju s speed boatom smo srecno prispeli na najvecji otok od treh, Gilli Trawangan. Po izjemnih pogajanjih dr. Cerneta in Maruse smo se nastanili v najlepsi in tudi najdrazji sobi do zdaj, z zelo posebnimi receptorji (beri: receptor, zadetek, diler in verjetno se kej drugega). 

Otok je ful lep, modro morje, pescene plaze, v notranjosti pa je bolj kot ne, kmetija. 

Naslednje jutro smo sli snorklat za cel dan (cel dan po njihovo, realno pa je blo to 5h). En dan prej smo se spogajali za dokaj normalno ceno, ampak so nas na koncu vseeno nategnili. Ker smo tega ze navajeni, se nismo prevec sekiral. Ce damo stran nategovanje, so ble vse videne korale in ribice vredne denarja. 

Zvecer smo nasli eno poceni gostilno, s smesno nizkimi akcijskimi cenami in zastonj solatnim barom. Tam smo potem jedli se stirikrat. Nekaksen indonezijski Pinki bi lahko rekli. 

Naslednji dan se nam je posvetilo, da si lahko sami sposodimo maske in plavutke in se gremo potapljat brez colna. Fantje so se podali v vodo, kjer so se imeli zelo pestro. Medtem, ko si je 7m pod vodo Stajerc ogledoval modro morsko zvezdo, je karnaenkrat pogledal proti gladini, kjer je videl Gruma, kako se iz oci v oci gleda s strupeno podvodno kaco, izkazal se je, da je kaca sla samo po zrak in da ga ni lovila zanalasc. 

Medtem je Sasi nabirala skoljke, z Ursko sva pa ugotovile, da nama tisti del otoka ni vsec in sle na jug. Na jugu je vedno bl zanimivo :)

Potem sva sli pa se na kavo. Kave so drage, ampak se splaca. 

Popoldne sem se v vodo podala tud jaz in se potapljala z veliko zeleno zelvo. Taksno kot v risankah. Mislim, da je bil to zame highlight tega potovanja. 

V lonely planetu smo prebrali, da se zvecer ob zahodu odpre trznica, kjer se dobro je, zato smo en vecer sli tut tja. Ogromno izbire, od celih rib, ki ti jih specejo, do tortilj, zavitkov, zelenjave, v glavnem vsega. Da ne govorimo o sladicah. 

Zadnji dan, ki smo ga preziveli na Gillijih smo sli na Gilli Meno, najmanjsi in najbolj zapuscen od vseh treh. Po polurni voznji in zelo cudnem parkiranju (se vedno nam ni jasno, zakaj dajo motor na pol ven iz vode) smo prispeli na Menota. Po tem, ko smo ga v najvecji vrocini prehodili (vse radi delamo v ekstremih), smo se punce usedle na pijaco, fantje so se sli pa potapljat. 

Na poti nazaj se je Ziga akumuliral med domacine. Smo ga hotl kar tam pustit.  Mi trije smo se pa slikal. 

Z Ursko sva pol sli na najboljse palacinke v nas coffee lokal.

Plus to, da smo vsi navduseni nad pravim rjavim sladkorjem, ki ga tuki dobis za v kavo. 

Nasi dnevi na Gillijih so se iztekli in po ponovnem pogajanju za ugodno ceno in ponovnim nategom s prevozi, vam pisem iz Kute na Lomboku, v sobi polni mravelj/komarjev, z vonjem po kanalizaciji in obcasnimi izpadi vode. Ampak za 4 eure na noc se se nekako splaca :) 

Ps: na poti v Kuto smo se tipicno ustavili v edinem Mc Donaldsu na otoku, kjer Ziga za spremembo ni narocil riza.