Kot smo v prejšnjih postih napisali, smo v zadnjih dnevih uživali vsak po svoje. Eni so se potili in zmrzovali na vulkanu, drugi so si pekli riti na vročem Indonezijskem soncu. Sam sem se pa odpravil z motorjem raziskovati okolico. Bolj je bilo strmo in luknjasto bolj sem bil vesel. Najprej sem se vozil s skuterjem, ki je nasedal na vsakem manjšem kamnu in, ker sem imel skoraj nov skuter (prevoženih 1900km), me je srce preveč bolelo, da bi ga uničeval še dalje. Tako sem se zadnji odločil sposoditi nekoliko večji, močnejši in predvsem višji motor. 150ccm Honda za 6€ na dan :). Takšnega:
No, vozil sem se predvsem po okoljnih hribih, na katerih so bili razgledi res izjemni.
Med drugim smo si tudi ogledali enega izmed najlepših zahodov, ki sem jih kdajkoli videl.
Vozil sem se po približno takšnih cestah. Pred mano so tekale male opice, zelene kače, krave, ki imajo tukaj prednost na cesti in se kaj bi se našlo.
Res sem užival, saj lahko z motorjem prideš do vseh najbolj zakotnih prostorov in vasic, kjer verjetno res redko vidijo kakšnega turista. Vsaj glede na njihovo veselje, ko so me videli. Moram pa tukaj reči, da so ljudje neverjetno prijazni. Vsi mahajo, pozdravljajo, se za teboj derejo HELOOOOO, te vprašajo kam si namenjen, če si se morda izgubil. Res neverjetno. Ljudje so preprosti. Veselje najdejo v majhnih stvareh, pa naj bo to majhen plastični lonček, s katerim se igrajo ali pa doma narejena žoga, s katero se igrajo preko zapornic. Res čar in občutek, ki se ga da res težko opisati z besedami. To enostavno moraš doživeti.
Smo pa sedaj izračunali, da smo z motorji naredili okrog 1000km :). Najbolj je bil nad tem navdušen Žiga (sarkazem).
Tako sem jaz užival zadnje dni na Lomboku. Se en selfie/sebek za vas. :)
Se pa nam je oz. se mi je zgodilo tudi nekaj zelo zanimivega, kar nam je kar pognalo kri po žilah.
Odšli smo na Selong beach, ki je zelo znan prostor za surfanje za začetnike. No, po kar nekaj urah dopoldanskega surfanja, sva z Žigijem odšla na klasično kosilo na plaži (mie goreng). Med kosilom smo poslušali in opazovali Francoza, ki mu je uspelo prelomiti desko. Seveda najprej ni hotel nič plačati, kasneje pa je ponudil 1 milijon rupij (za primerjavo: najem deske pride 50 000 rupij - 3€). Ker niso hoteli sprejeti, se je odpeljal, šefe pa za njim. No, mi oz. jaz smo se šli še malo surfat. Valovi so se nekoliko spremenili in niso bili več tako dolgi, ampak visoki in zelo kratki. In seveda, komu drugemu kot meni, je uspelo surf zlomiti. Bravo. V vodi smo bili jaz Žiga in Liza. Najprej smo se 15min pogovarjali, kaj bomo naredili in pošteno nas je že začelo zebsti. Ker nismo imeli več kaj dosti denarja (200 000rupij), opcija, da jim damo denar, ni bila dobra. Tudi če bi se naredili nore, smo vedeli, kaj nas čaka, ker smo videli, kaj se je zgodilo z Francozom. Pred tem še moram povedati, da je surf že bil prej zlomljen na enem drugem delu in nato popravljen. No, odločitev je padla. Jaz zaplavam daleč ven do ribiških čolnov, kamor zavežem surf. Preostali medtem spakirajo in čimprej odidejo s plaže kar se da neočitno. Jaz medtem priplavam na drugem delu plaže ven in se dobimo na cesti, kjer me poberejo in "pobegnemo". No, plan je bil dokaj dober, razen da: oni ne bi mogli meni v morje sporočiti, da naj pridem ven s surfom, ker so nas dobili in jaz ne bi mogo njim povedati, da je kaj narobe, če bi se odpeljali. Kakorkoli, moje plavanje je pokazalo, da v teh valovih niti ni tako enostavno kot zgleda. Ko sem privezal surf, se je v istem trenutku mimo mene odpeljal ribiški čoln, ki me je "malo" čudno gledal. No, potem sem po barvah majic uspel videti, da je našim 3 uspelo uiti. Tako sem začel kravlat proti drugemu delu obale. Takrat vidim enega izmed uslužbencev, ki hodi vzporedno z mano ob obali. Super, dobil me bo. Nato sem videl, da je pregledoval vse surfe na obali in se obrnil v drugo smer. Izkoristim priložnost, priplavam na obalo in kot začarano so takrat bili največji možni valovi. V glavnem, uspe mi v adrenalinu priplavalati do obale. Nato odtečem preko peščene obale med drevesa. Najprej probam skozi hotel, kjer me niso spustili in nato po približno pol metrskem blatu prebrodim (sploh me niso čudno gledali, ko sem v kopalkah hodil po gradbišču med indonezijci in ko je Žiga 10 krat šel mimo zapornic do obale, vsakič z drugim razlogom) do ceste, kjer bi se naj dobili z Žigijem. Skrijem se v obcestno utico in čakam. V strahu, da se mi bo na glavo spustila kakšna kača ali pajek. No, med skrivanjem (gledam ali se bodo uslužbenci odpeljali s skuterjem za nami) vidim Žigija. Odskočim iz hišice in hop, že drviva domov. Polna adrenalina seveda. Uspelo nam je. Aja ne... Jaz sem se spoprijateljil s sosednjo izposojevalnico surfov in jim povedal, kje spimo, od kod smo in vse. Tako da smo upali, da se ne bo to razvedelo. No, sedaj mirno sedimo na letališču in čakamo na let, da bo za ziher mimo. :D Ah, vsaj dolgčas nam ni bilo. Konec dober, vse dobro.
Imamo pa tudi to srečo, da smo v Kuti ravno takrat, ko se odvija Nyan fishing festival. Iz tiste vasice (sasak village) pridejo vsi na plažo, kjer si zgradijo take hiške.
Nato zjutraj ob 5ih lovijo ribe v bazenckih, ki nastanejo zaradi močne oseke. V te bazenske nato otresajo posebne korenine, ki omamijo ribe. Te na to pobirajo Oz. Lovijo z majhnimi mrežami. Te ribe na to specejo in pojejo. Več kot ulovijo rib, boljša bo letina riža (nekako tako smo razumeli iz njihove ne tako super, ampak vseeno pohvalne anglescine). Tako vbistvu celotna vas (750ljudi) živi 3 dni na tej plaži. Kjer med drugim opravljajo vse potrebe, se kopajo in lovijo hrano. Zanimiv svet :).
Liza je vceraj odsla, saj nadaljuje svoje potovanje v spet popolnoma drug svet, tako smo spet ostali prvotnih 5. No, danes smo se ob 4.30 odpravili z avtom na letališče na Lomboku. Od tam smo ravnokar prileteli v Jakarto, kjer imamo sedaj 10 ur časa, da odletimo naprej proti Abu Dhabiju. Naše potovanje bo trajalo minimalno 42ur. Super na srečo se že vsi veselimo dobrih kosil na etihadu in zastojn piva! :))
Soncni vzhod in Rinjani.
Ni komentarjev:
Objavite komentar