Padanghell (padangbai)

Po prečudovitem Ubudu je bil sprva namen iti v Amed, kjer bi ostali kar nekaj noči in se vozili se po preostalem Baliju, srfali in končno dejansko pocivali. Ležali na plaži in delali nič! Aaaaampak smo se po tem raje odločili oditi v "izjemno" mestece Padangbai od koder vozijo ladje naprej na Gilije in Lombok, kamor se bo naša pot tudi kasneje nadaljevala.

Padangbai kot mestece nič posebnega. Bolj pristanišč o mesto za vse ladjice in ribice. Nekaj dobrih restavracij, potapljaških centrov in domačinov,  ki te bi za zelo dober denar odpeljali snorklat na koralni greben z ladjico (ki je pes približno 5min stran). Po barantanju za nastanitev smo se vselili spet v nek homestay, kjer sta naša golobcka končno dobila sobo zase! Sreča pa taka :D.

Naslednji dan smo si sposodili skuterje in ne najbolj dobro splanirano odpeljali na sever Balija. Pot je bla res lepa. Od neskončnih dolin z rizevimi polji...

Do vulkana, najvišje gore Balija in jezera.

Po 4 urah smo prispeli na sever Balija na Luvina beach. Sestradani, dehidrirani, umazani, ... Aja pa vmes so nas na najbolj zakotni cesti sredi ničesar ustavili policaji in spet kazen. Po nekaj pregovorjanju smo jim dalo 50000 za bin tang (pivo), s katerim si niso mogli kupiti niti dveh. :D

No ker smo vedli da imamo pred sabo približno 130 km poti smo se hitro odpravili nazaj. Na poti nazaj smo se ustavili v Amedu, kjer smo opazili, da smo mogoče naredli napako, da smo ostali v Padangbaiu. Ampak na srečo nam je po 300km poti bilo že vse tako smešno, da smo tisto pojedli in se odpravili še na zadnji del poti. Prispeli smo okrog 10ih zvečer,  odšli sabo moremo pa ob 9 zjutraj. Po 380km smo bili dobesedno mrtvi! Samo v postlo, jutri pa res uživat!

Res rabimo plaže! Pes smo se odpravili proti blue lagoon plaži (kamor vozijo bogate nemške turiste gledat korale). Za potapljanje je bilo res IZJEMNO. Kaj takšnega se jaz nisem nikoli videl. Korale, ribe vseh barv, velikosti, oblik, tudi vodne kače,  skati. Vse kar ti srce poželi.  Topla svetlo modra voda, ležalniki, hrana in počitek. Vse kar smo rabili.

Zvečer se odlična ribja vecerja, kjer si sam izbereš sveze ribe in ti jih specejo na zaru. Brez dodatkov. Brez sladkih ali pekočih omak. Samo ribica. No pojedli smo ogromne količine rib (tune, blue fin in ena neznana) juhe, pijačo in plačali 5€ po osebi. Mislim, da najdražja vecerja do sedaj. :) na žalost pa nimamo dokaz, ker smo se tokrat odločili, da gremo brez telefonov. Za voljo osebne komunikacije, ki močno šepa, če je na voljo WiFi. Žalostno saj vem.

Sedaj se pa že odpravljamo s colnickom, ki ima 9 motorjev po 250 konjev (kje je tukaj logika ne vem) na Gili Trawangan ali drugače rečeno - raj. :)

Poročamo kmalu.

Ubud.

Kot je bilo že napovedano, so se po neprespani noči nekoliko zmečkani zložili v kombi, katerega so zapolnili do zadnjega kotička in se za 15€ odpeljali v Ubud. Njihov osebni šofer je ustregel vsem željam, ne samo, da jih je prišel iskati do vrat in jih odložil pri naslednjih, tudi kosilo je bilo vključeno v paket (oziroma so se na poti ustavili še na domači pojedini v meku, kjer je Žigi jedel riž namesto hamburgerja, ena oseba pa nenaročenega piščanca). Kakorkoli, v Ubudu jim je Štajerc s svojimi izjemnimi pogajalskimi sposobnostimi izboril sobice za 3€ na noč z zajtrkom pri zelo prijazni ženici. Po sliki sodeč niti ne tako slabe kvalitete.

Ker so bili tisti dan dokaj onemogli, so si zgolj privoščili večerjo v eni izmed warungov (neka vrsta cenenih gostišč) s čudovito okolico, vendar so na poti domov lačno zavili še k Francozu v njegov rdeče beli Rouge na sushi (izjemno drag za njihove že privzete indonezijske standarde, a še zmeraj poceni glede na slovenske).

Naslednji dan so se s skuterčki zapeljali do templja Gunung Kawi, kjer so po milijontih stopnicah našli izredno pokrajino (#nasiterasi) in foto foto seansa se je veselo pričela.

Na poti do Elephant Cave so se hoteli popeljati med riževimi nasadi, a so zašli na slepo ulico. Čeprav, slika je izpadla izjemno (#nofilter).

Elephant Cave je bila ena izmed bolj ekstravagantnih lukenj v skali kar jih je do sedaj videla. Tako ogromna, da so se skoraj izgubili, ko se jih je vseh šest komaj stiščalo vanjo. In tako lepa, da je eno izmed oseb popolnoma prevzela in je mislila, da sta kar dve različni, ko so se čez pet minut ponovno sprehodili mimo (seveda gre za isto pozabljivo osebo kot v meku #šašisklerozna).

Hoteli so si ogledati tudi tovarno čokolade, katera velja za največjo arhitekturno stavbo, narejeno iz bambusa, ampak je bila na žalost že zaprta, zato so se nekateri zvečer tolažili s čokoladno pico, drugi pa s sirom (#urškanervozna).

Zadnji dan v Ubudu, oziroma dopoldne, so nekateri člani posadke odšli med svoje vrstnike v Monkey forest, nato pa jih je njihov osebni šofer popeljal v Padang bai (#Padanghell), o čemer nekoliko več v prihodnjih objavah.

Iz Ubuda se javlja, Bubbly.

Baliii :)

Tako pa so se končno začele prave počitnice. Po kar nekaj dnevih vstajanja ob ne človeških urah (za pocitnice), smo se zadnji dan vstali okrog 4.30 in počasi krenili na letališče na zgoden jutranji let na Bali. Člani komiteja so nas razveselili s številnimi darili in slikami. Zelo lepo od njih! :)

No na bali smo prispeli brez, da bi vedeli kje bomo spali, ker je dolocena oseba (ne bom kazal s prstom!!) Rezervirala vilo na Baliju 23. Septembra in ne avgusta :D. No ker so na nas preostali 3 Slovenci pozabili, nas na srečo Tami (kolegica iz dentalne) ni pustila na cedilu in nam zrihtala super poceni prenočišče v samem centru Kute.

Nato smo si najeli kar zdelane skuterje in se odpravili jest.

 Po tem ko smo se najedli,  smo se nekoliko razdelili in šli vsak po svoje. Po drugem ovinku so najin skuter ustavili policaji. Načrtno so oskubljali turiste. Spraševali so po international licence (mednarodno voznisko), ki pa je seveda nisem imel. No tako me je peljal v plastični sotorcek,  kjer je že sedelo nekaj turistov in "veselo" plačevalo kazni. Na to mi je začel kazati neke cenike ono tisti, in mi pokazal kazen 250 000 (za primerjavo najem skuterja pride 50 000). Seveda sem začel govoriti kako nimam denarja, ampak nič ni pomagalo. Probal sem ga tudi prepričati, da to kar imam je mednarodna vozniska, ampak za evropo. :D Začel mi je pisat plačilni nalog in me na to vprašal po hotelu. Jaz sem rekel, da ga še nimamo in da ga iščemo, ker smo ravno prispeli. No po tem me je vprašal od kje sem in kaj delam. Tako sem mu razložil,  da sem študent in sem bil na poletni šoli v Yogyakarti. Ko sem mu povedal, da sem bodoči zobozdravnik pa se je prvič nasmejal. Začel mi je govoriti kako ga boli zob in mi tam med vsemi začel kazati zobe. Na srečo je na to rekel, da tokrat ne bo kazni. :) no po tem sma si izmenjala telefonske, če bom imel kakšne težave na cesti naj ga poklicem, on pa mene če ga bo bolel zob. :D 3 min za nama so ustavili še Zigeja in Urško, ki pa na žalost nista imela te sreče.

Zvečer smo šli obiskati Tami, ki je živela na severu Balija. Večer smo preživeli na izjemno lepi plaži.

 Naslednji dan smo si odšli pogledat tempelj Ulu watu in resort Nusa dua z izjemnimi valovi.

Seveda spet s skuterji. Ustavimo se na semaforju, prvi v vrsti in na pasu za naravnost. Nakar zagledamo policaja na drugi strani križišča kako že čaka in se masti da nas obere. Na hitro smo ob zeleni zamenjali pas in "zbezali" :).

Tempelj Ulu watu in sončni zahod - ena izmed lepših stvari, ki sem jih kadarkoli videl. Majhen tempeljcek na vrhu klifa, spodaj ogromni valovi, ki se lomijo eden za drugim. No naj slike povedo svoje.

Tukaj je tudi "slavna" balijska baletna predstava ob sončnem zahodu. Celoten teater je postavljen na klifu. Bili smo priča tudi temu kako je opica ukradla starejšemu gospodu očala. :D

Po 5012 slikah smo se odpravili proti domu v Kuti. Zvečer smo na hitro pregledali nočno življenje, saj smo se zjutraj s skuterji že odpravljali dalje. Naslednje jutro smo odšli proti templju Tanah lot na severu zahodu Balija. Že zjutraj so najin skuter ustavili "policaji" ( v narekovajih za to, ker verjetno sploh ni bil pravi policaj!). Tokrat mi je uspelo celo vse pozabiti doma. Tudi mojo evropsko voznisko. Po grožnjah s odvzemom motorja in plačilu nevem koliko miljonov in izgovarjanju, da nimava denarja, sem mu stisnil 50 000 v roko in rekel it's okey it's okey. In res je blo :D.

Pot smo potem nadaljevali najprej v j'co neko indonezijsko verzijo starbucksa vendar boljšo in cenejšo. :) odšli smo do templja Tanah lot. Vožnja do tja je bila res lepa.

Zelo lep tempelj na otočku, kamor lahko ob oseki tudi prideš. Do enega izmed templjev pa vodi tudi naravni most.

Tam smo videli tudi tiste znane opice/mačke s pomočjo katerih dobivajo najdražjo kavo Kopi Luwak (ki se tukaj tudi pridobiva).

Pot smo nadaljevali najprej na crno plažo Echo.

Sončni zahod pa smo si ogledali na plaži Seminyak. Se en izjemen sončni zahod.

Ladjice tukaj letijo! :)

Zvečer pa koncno sprobat nočno življenje v enem izmed najbolj party mest na svetu. Nas ni razocaralo moram reči :). Po bolj slabo prespani noči,  pa smo že nadaljevali proti Ubudu. Več o tem pa v naslednjem blogu.

Pozdrav! :)

PS: Blog napisan by Klemen Černe, katerega telefon ni zmožen objave bloga :D

Zadnji dnevi Yogjakarte

Da na hitro opišem še par zadnjih dni naše dentalske šole, zdaj smo namreč že na baliju in nimamo časa za bloganje :) 

V sredo smo imeli zjutraj predavanje o zeliščih (brezveze če mene prašaš, probali smo jih sicer lahko ampak bljah) in o akupunkturi pri zobobolu (precej zanimivo), smo se lahko tudi malo zbadali z iglicami :)

Po predavanjih smo se lahko odločili na kaj bomo šli; lončarjenje in izdelovanje nakita nas ni zanimalo, zato smo se odpravili v živalski vrt. Urški in Lizi niti to ni bilo preveč všeč, zato sta šli za cel popoldan v spa :D babe pač. Če bi se dalo it na fuzbal tekmo, poceni zrezek ali pir bi verjetno tudi fantje šli raje na kaj takega. Živalski vrt nič kaj posebnega, majo komodo dragona (imenuje se po tistem otoku kamor je bila namenjena tista ladja, ki je potonila in povzročila paniko med našimi mamami :D). Skratka ogromen kuščar, ki baje teče 235km/h, kot je nekomu uspelo ugotoviti:

Druge živali se da videt tudi v našem ZOOju, najbrž majo pa kšnega tiča več :)

Se lahko sprehajaš med njimi, tut pokakajo te-za razliko od nas nimajo problemov s prebavo :) Aja, velika atrakcija za nas je bil edino ribji spa-noge daš v kad z ribami in ti poglodajo trdo kožo. 1,3€ za 20min. Sem najprej mislil da oni tebi plačajo :D Pol sem si raje dal kačo za vrat, to je blo zastonj :)

V četrtek je bil na sporedu Merapi tour-z džipi so nas odpeljali na vulkan Merapi-najaktivnejši vulkan v Indoneziji, nazadnje je zakašljal marca, izbruhnil pa 4 leta nazaj. Drugače že nekaj desetletij redno bruha na 4 leta. Ampak nas ni stiskalo, ker pred izbruhom opice in druge živali začnejo bežat z vulkana, zdaj pa je bilo vse mirno :) 

Peljejo te s pravimi safari džipi iz 2. ali 1. svetovne vojne po najbolj zjahanih cestah. Ceste so drugače namenjene kamionom, ki vozijo vulkanski pesek iz vulkana dol-kopljejo strjeno lavo od izbruha izpred 4 let. Res mi ni jasno kako zdržijo te kamiončki. Mi smo z džipi komaj prišli gor, tudi obstali smo in morali po zalet na začetek klanca, enkrat so en džip na roke dvignili ven iz jarka, ko je obstal. Indonezijčki pa lagano sportski s kamioni gor :)

Da ne boste mislili, da smo se zobarje špilali spet :) Prah je povsod, brez maske bi najbrž res težko normalno dihal. Na vrhu nas je sicer nato presenetila plohica, vsaj kadilo se potem ni več toliko. Smo pa morali zamejati, kot bi rekel brat, outfit;

Ko sem že glih pri "bratu", eden ga je prašal če sva dvojčka haha. Res ne vem kaj razmišljajo :)

No uglavnem spet sta deklini namesto na oglede odšli v spa. Tokrat sta si izbrali vaginalni spa, karkoli že to je. Ne bom preveč opisoval, ker niti ne vem, niti nočem vedet, jih boste povprašali sami :)

Petek je bil zadnji dan naše poletne šole. Končnooo smo odšli na plažo :)

Metali smo se v valove kot nori :) Po celem dnevu na plaži smo odšli na večerjo na neko drugo plažo, nenormalno lačni. Sploh slovenci :) Vsi smo se usedli zraven mize s hrano, večerja je bila samopostrežna. 9 slovencev nas je pojedlo pol cateringa za 35 ljudi, so mogli še naročit. Ampak dobro, saj je bil to naš zadnji dan, če se nas bodo torej po čem zapomnili bo to to, da veliko pojemo, do pijače nismo prišli :)

International night

V sklopu našega programa smo imeli v ponedeljek zvečer tudi international night. Udeleženci šole smo morali vsak o svoji državi pripraviti neko predstavo (bodisi kaj zaplesati ali zapeti) ter pripraviti nekaj za prigriznit. Slovenci smo potrdili kulinarični primat. 

Ponudili smo jim golaž, muslimansko kokošjo pašteto (so bli čisto navdušeni, saj je pripravljena povsem po njihovih standardih-v smislu kokoši zaklane proti meki itd.), skutin namaz z bučnim oljem, govejo salamo (bi se dalo razpravljat, na etiketi je bilo kot sestavina navedeno sicer izključno goveje meso vendar se glede na mastnost, konsistenco in predvsem okus s tem nebi ravno strinjal-uglavnem salama je šla takoj :)), joto, žgance (made by Šaši) ter čokolado gorenjka. Gladka zmaga :)

Kot del predstave je štajerc najprej predstavil powerpoint (isto made by Šaši :)), nato sem jaz povedal nekaj besed o golici (ste na primer vedeli, da je to največkrat predvajana instrumentalna skladba na svetu-tudi jaz nisem pa me je rešila wikipedia). Za konec smo nato zavrteli golico ter zaplesali polko-naučili smo tudi ostale. Res je super izpadlo

Tudi ostali so se res potrudili, predvsem Iranka je lepo zaplesala, s Francozinjo smo plesali zumbo, Indijec je prav tako nekaj plesal. Slovaki so, kot se za njiih spodobi, spet kopirali od nas-njihov ples je bil prav tako polka. Od čehov smo za darilo dobili piškotke:

Skratka, bil je lep večer

Prostovoljno delo&Prambanan

Nedelja je bila izbrana kot drugi dan našega prostovoljnega dela. Odpeljali smo se v bližnjo vasico - po začetnih pozdravih župana, okoliških zobozdravnikov, udeležencev in organizatorjev IDSSja (te ceremonje trajajo res dolgo, pa še veliko ne razumemo, ker so ponavadi v indonezijščini), smo pričeli z delom. 

Oskrbeli smo več kot 100 pacientov, tudi nam je uspelo narediti nekaj ekstrakcij :)). Vaška dekleta so nam pripravila okusno kosilo, preizkusili smo se lahko tudi v igranju tradicionalnih inštrumentov. Za konec so naši fantje izzvali domačine na nogometni dvoboj, ki se je sicer končal z neodločenim izidom, a nepoznani teren je na gostih pustil boleče posledice. Naš Štajerc in Italijan sta si na vročem pesku napravila ogromen, krvav žulj. Poglejte sliko, sama sem prvič videla kaj takega.

 Ps. Oba sta sedaj že okrevala in lahko normalno hodita :)

Utrujeni od vročine (bolj kot od samega dela ;)) smo se s skuterčki odpeljali na kavico v famozni Starbucks (tudi tu cene indonezijsko prilagojene), nato pa vsi sestradani še v SS na obilno večerjo. Z nami je šla tudi Yuniar, bila je presenečena nad tem koliko pojemo. 

V ponedeljek in torek zjutraj smo se odpeljali v vaški health center (puskesmas) in osnovno šolo, kjer smo otroke 3. In 4. razredov učili pravilnega ščetkanja. Privatna šola z 2500 otroki je bila res ogromna.

Otroci so bili zelo razigrani in težko jih je bilo ukrotiti ter zmotivirati. S skromnim znanjem indonezijščine smo se trudili doseči njihovo zanimanje in na koncu nam je le uspelo skupaj temeljito očistiti zobke ter jih podučiti o zdravi prehrani.

Navdušenje otrok nad nami vidite na spodnji sliki. 

Tudi v zvezkih so želeli imeti naše facebook naslove :)

Kmalu je napočil še ogled hinduističnega templja Prambanan. Kljub temu, da je zaradi naravnih pojavov trenutno ohranjenih le še 18 od skupnih 200 templjev, nas je tudi ta presenetil s svojo mogočnostjo. Zidovi templjev so nam pripovedovali zgodbe iz zgodovine hinduizma. Celotno področje, smo si ogledali z vlakcem oz. dvo kolesom. Zelo zabavno, ko sedis zadaj pa ne mores bremzat ali zavijat ;)

Večerjali smo na vodi oz. na otočku v ribogojnici. Postregli so nam s cvrtimi, sladkimi in zelo pekočimi ribam, pekočo juho, rižem ter nekaj malega zelenjave in sadja. Še zdaleč pred sitostjo je hrane zmanjkalo, pa še to bolj zaradi naše lakote kot njene okusnosti. 

Sledil je ogled znamenitega Ramayana baleta - plesalci oblečeni v njihova tradicionalna oblačila so nam odplesali zgodbo iz zgodovine. Navdušeni smo bili nad obširnim ambientom na prostem, vendar je za naše pojme predstava trajala predolgo (dobri 2 uri). Utrujeni smo na avtobusu trdno zaspali že med vožnjo domov.