Ker so bili tisti dan dokaj onemogli, so si zgolj privoščili večerjo v eni izmed warungov (neka vrsta cenenih gostišč) s čudovito okolico, vendar so na poti domov lačno zavili še k Francozu v njegov rdeče beli Rouge na sushi (izjemno drag za njihove že privzete indonezijske standarde, a še zmeraj poceni glede na slovenske).
Naslednji dan so se s skuterčki zapeljali do templja Gunung Kawi, kjer so po milijontih stopnicah našli izredno pokrajino (#nasiterasi) in foto foto seansa se je veselo pričela.
Na poti do Elephant Cave so se hoteli popeljati med riževimi nasadi, a so zašli na slepo ulico. Čeprav, slika je izpadla izjemno (#nofilter).
Elephant Cave je bila ena izmed bolj ekstravagantnih lukenj v skali kar jih je do sedaj videla. Tako ogromna, da so se skoraj izgubili, ko se jih je vseh šest komaj stiščalo vanjo. In tako lepa, da je eno izmed oseb popolnoma prevzela in je mislila, da sta kar dve različni, ko so se čez pet minut ponovno sprehodili mimo (seveda gre za isto pozabljivo osebo kot v meku #šašisklerozna).
Hoteli so si ogledati tudi tovarno čokolade, katera velja za največjo arhitekturno stavbo, narejeno iz bambusa, ampak je bila na žalost že zaprta, zato so se nekateri zvečer tolažili s čokoladno pico, drugi pa s sirom (#urškanervozna).
Zadnji dan v Ubudu, oziroma dopoldne, so nekateri člani posadke odšli med svoje vrstnike v Monkey forest, nato pa jih je njihov osebni šofer popeljal v Padang bai (#Padanghell), o čemer nekoliko več v prihodnjih objavah.
Iz Ubuda se javlja, Bubbly.










Ni komentarjev:
Objavite komentar