Zaključek :(

Klemen Černe - pogajalec
Naši številni dnevi v Indoneziji so se končali. Sedaj se že vozimo proti Mariboru v dežju,  ki smo ga do sedaj v 41 dneh videli in doživeli le enkrat in se to približno 15min nekakšnega prsenja. Ne morem reči, da se nisem veselil nekoliko domačih stvari: goveje juhe, "normalnih wcjev", sladke in tople vode pod tušem, tišine ob 5 zjutraj, navaden kruh, kakšne pecenke, ...
Doživeli in videli smo ogromno. Skoraj da kolikor se da v tem času. Stalno v tempu. Šele na Lomboku smo se umirili in malo polezavali. Kaj pa boš drugega, če je toliko za videt. Doživeli smo res veliko, kar smo z vami tudi dokaj pridno delili. Videli smo popolnoma nove kulture, spoznali ogromno novih ljudi, novih in predvsem drugačnih navad, prepričanj, običajev... Vse to mi bo ostalo celotno življenje. Doživetje, ki mu ni para. Čeprav smo kdaj pa kdaj bili tečni, je neverjetno kako dobro smo funkcionirali. Ne nazadnje smo bili 41 dni stalno skupaj. Vsak je odkril nekaj novega, se naučil kaj novega o sebi. Jaz med drugim kako malo je potrebno, da je človek srečen. Kako lahko z minimalnimi sredstvi živiš srecno, se nasmejis mimoidočim, jim pomagas, z njimi podelis svoje zgodbe,vedno najdeš nekaj dobrega v stvareh, z veseljem razložiš kaj delaš in zakaj,... To je  po mojem najpomembnejša stvar, ki mi bo vedno nekje ostala. Res sem lahko srečen, da mi je takšno potovanje bilo omogočeno.  Sedaj se za nekaj časa poslavljam. Dokler ne pride novo popotovanje in novi blog. :) Hvala vsem bralcem, ki ste nas spremljali in ste kljub moji "čudoviti" in "izjemni" slovenscini razumeli večino mojih vložkov v ta blog.
No zaključil bom s tem citatom: potovanje je edina stvar, ki jo kupiš in s tem postaneš bogatejši (traveling is the only thing you buy that makes you richer).

Bodite izjemni! :)

Urška Marhl - "specificna"
Sasi - zasanjana
Žiga Maruša - šofer
Klemen Grum Toni - iskalec

Liza Kasal - o njamiii

Zadnji dnevi Indonezije

Kot smo v prejšnjih postih napisali, smo v zadnjih dnevih uživali vsak po svoje. Eni so se potili in zmrzovali na vulkanu, drugi so si pekli riti na vročem Indonezijskem soncu. Sam sem se pa odpravil z motorjem raziskovati okolico. Bolj je bilo strmo in luknjasto bolj sem bil vesel. Najprej sem se vozil s skuterjem, ki je nasedal na vsakem manjšem kamnu in, ker sem imel skoraj nov skuter (prevoženih 1900km), me je srce preveč bolelo, da bi ga uničeval še dalje. Tako sem se zadnji odločil sposoditi nekoliko večji,  močnejši in predvsem višji motor. 150ccm Honda za 6€ na dan :). Takšnega:

No, vozil sem se predvsem po okoljnih hribih, na katerih so bili razgledi res izjemni.

Med drugim smo si tudi ogledali enega izmed najlepših zahodov, ki sem jih kdajkoli videl.

Vozil sem se po približno takšnih cestah. Pred mano so tekale male opice, zelene kače, krave, ki imajo tukaj prednost na cesti in se kaj bi se našlo.

Res sem užival, saj lahko z motorjem prideš do vseh najbolj zakotnih prostorov in vasic, kjer verjetno res redko vidijo kakšnega turista. Vsaj glede na njihovo veselje, ko so me videli. Moram pa tukaj reči, da so ljudje neverjetno prijazni. Vsi mahajo, pozdravljajo, se za teboj derejo HELOOOOO, te vprašajo kam si namenjen, če si se morda izgubil. Res neverjetno. Ljudje so preprosti. Veselje najdejo v majhnih stvareh, pa naj bo to majhen plastični lonček, s katerim se igrajo ali pa doma narejena žoga, s katero se igrajo preko zapornic. Res čar in občutek, ki se ga da res težko opisati z besedami. To enostavno moraš doživeti.

Smo pa sedaj izračunali, da smo z motorji naredili okrog 1000km :). Najbolj je bil nad tem navdušen Žiga  (sarkazem).

Tako sem jaz užival zadnje dni na Lomboku. Se en selfie/sebek za vas. :)

Se pa nam je oz. se mi je zgodilo tudi nekaj zelo zanimivega, kar nam je kar pognalo kri po žilah.

Odšli smo na Selong beach, ki je zelo znan prostor za surfanje za začetnike. No, po kar nekaj urah dopoldanskega surfanja, sva z Žigijem odšla na klasično kosilo na plaži (mie goreng). Med kosilom smo poslušali in opazovali Francoza, ki mu je uspelo prelomiti desko. Seveda najprej ni hotel nič plačati, kasneje pa je ponudil 1 milijon rupij (za primerjavo: najem deske pride 50 000 rupij - 3€). Ker niso hoteli sprejeti, se je odpeljal, šefe pa za njim. No, mi oz. jaz smo se šli še malo surfat. Valovi so se nekoliko spremenili in niso bili več tako dolgi, ampak visoki in zelo kratki. In seveda, komu drugemu kot meni, je uspelo surf zlomiti. Bravo. V vodi smo bili jaz Žiga in Liza. Najprej smo se 15min pogovarjali, kaj bomo naredili in pošteno nas je že začelo zebsti. Ker nismo imeli več kaj dosti denarja (200 000rupij), opcija, da jim damo denar, ni bila dobra. Tudi če bi se naredili nore, smo vedeli, kaj nas čaka, ker smo videli, kaj se je zgodilo z Francozom. Pred tem še moram povedati, da je surf že bil prej zlomljen na enem drugem delu in nato popravljen. No, odločitev je padla. Jaz zaplavam  daleč ven do ribiških čolnov,  kamor zavežem surf. Preostali medtem spakirajo in čimprej odidejo s plaže kar se da neočitno. Jaz medtem priplavam na drugem delu plaže ven in se dobimo na cesti, kjer me poberejo in "pobegnemo". No, plan je bil dokaj dober, razen da: oni ne bi mogli meni v morje sporočiti,  da naj pridem ven s surfom, ker so nas dobili in jaz ne bi mogo njim povedati, da je kaj narobe, če bi se odpeljali. Kakorkoli, moje plavanje je pokazalo, da v teh valovih niti ni tako enostavno kot zgleda. Ko sem privezal surf, se je v istem trenutku mimo mene odpeljal ribiški čoln, ki me je "malo" čudno gledal. No, potem sem po barvah majic uspel videti, da je našim 3 uspelo uiti. Tako sem začel kravlat proti drugemu delu obale. Takrat vidim enega izmed uslužbencev,  ki hodi vzporedno z mano ob obali. Super, dobil me bo. Nato sem videl, da je pregledoval vse surfe na obali in se obrnil v drugo smer. Izkoristim priložnost, priplavam na obalo in kot začarano so takrat bili največji možni valovi. V glavnem, uspe mi v adrenalinu priplavalati do obale. Nato odtečem preko peščene obale med drevesa. Najprej probam skozi hotel, kjer me niso spustili in nato po približno  pol metrskem blatu prebrodim (sploh me niso čudno gledali, ko sem v kopalkah hodil po gradbišču  med indonezijci in ko je Žiga 10 krat šel mimo zapornic do obale, vsakič z drugim razlogom) do ceste, kjer bi se naj dobili z Žigijem. Skrijem se v obcestno utico in čakam. V strahu, da se mi bo na glavo spustila kakšna kača ali pajek. No, med skrivanjem (gledam ali se bodo uslužbenci odpeljali s skuterjem za nami) vidim Žigija. Odskočim iz hišice in hop, že drviva domov. Polna adrenalina seveda. Uspelo nam je. Aja ne... Jaz sem se spoprijateljil s sosednjo izposojevalnico surfov in jim povedal, kje spimo, od kod  smo in vse. Tako da smo upali, da se ne bo to razvedelo. No, sedaj mirno sedimo na letališču in čakamo na let, da bo za ziher mimo. :D Ah, vsaj dolgčas nam ni bilo. Konec dober, vse dobro.

Imamo pa tudi to srečo, da smo v Kuti ravno takrat, ko se odvija Nyan fishing festival. Iz tiste vasice (sasak village) pridejo vsi na plažo,  kjer si zgradijo take hiške.

Nato zjutraj ob 5ih lovijo ribe v bazenckih, ki nastanejo zaradi močne oseke. V te bazenske nato otresajo posebne korenine, ki omamijo ribe. Te na to pobirajo Oz. Lovijo z majhnimi mrežami. Te ribe na to specejo in pojejo. Več kot ulovijo rib, boljša bo letina riža (nekako tako smo razumeli iz njihove ne tako super, ampak vseeno pohvalne anglescine). Tako vbistvu celotna vas (750ljudi) živi 3 dni na tej plaži.  Kjer med drugim opravljajo vse potrebe, se kopajo in lovijo hrano. Zanimiv svet :).

Liza je vceraj odsla, saj nadaljuje svoje potovanje v spet popolnoma drug svet, tako smo spet ostali prvotnih 5. No, danes smo se ob 4.30 odpravili z avtom na letališče na Lomboku. Od tam smo ravnokar prileteli v Jakarto, kjer imamo sedaj 10 ur časa, da odletimo naprej proti Abu Dhabiju. Naše potovanje bo trajalo minimalno 42ur. Super na srečo se že vsi veselimo dobrih kosil na etihadu in zastojn piva! :))

Soncni vzhod in Rinjani.

In se zanimiv napis na letalu. Ce imas vklopljen telefon te lahko doleti kazen 200 miljonov rupij (primerjave bi pa zdaj ze lahko vedeli, ampak vseeno 1€=15 000 rupij) ali 2 leti zapora. No tu heca. 

In še naših 160kg prtljage.

Rinjani

Kot že omenjeno v prejšnem blogu sva s Šaši odšla na trodnevno avanturo na vulkan Rinjani. Vseskozi sem si zapisoval kaj se je kaj dogajalo, tako da je ta blog napisan bolj v obliki dnevnika :)

Rinjani 0 dan: po tri urni vožnji sva po malce iskanja prispela v mesto Senaru od kjer bova naslednji dan štartala na vulkan Rinjani. Vožnja je bila res izjemna, od mesta Senggigi do pristanišča Bengsal vodi res ena izmed najlepših cest

Na lastno pest sva se odpeljala, ker sva mislila, da bodo cene tu precej nižje a sva se na žalost zmotila. Britanski, avstralski, nemški in ostali bogati turisti namreč precej dvigujejo cene. Naju se je Ari usmilil in sva se zmenila za 900.000 rupij kar je nekje 60€ po osebi, cene so tudi več kot 200$ na osebo. Letos so namreč za vsak dan v "nacionalnem parku Rinjani" uvedli takso cca 10€, kar precej podraži zadevo. Tako bova praktično za 30€ trikrat spala in trikrat na dan jedla (vmes maš baje kadarkoli na razpolago sadje in vodo), vse seveda na vulkanu, ki je visok je 3726m. Srečala sva tudi vodiča, ki gre z nami. Videl je, kako kupujeva Snickerse in piškote pa je rekel, da ne rabiva, da bo zajest dost :)

Drugače sva si danes ogledala tudi slapove, ki so največja atrakcija vasice Senaru, res so lepi:

Aja, kje spiva prvi dan vas zanima? Mava en bungalovček, sliši se kar vredu ane? No notri je od pohištva le postelja. Mava sicer evropski sedeči sekret vendar recimo nimava umivalnika. "Tuširava" se z zadevo ki je namenjena za toaleto, ker tuša ni. Imava pa recimo ščetko za pucat skret, kar je luksuz (do sedaj je še nikjer ni bilo). Povrh vsega pa sva imela v kopalnici največjega pajka kar sem jih kdaj videl (velikost dlani), zdaj je že pokojen (sem ga z japonko). Če hočeš prižgati luč v kopalnici, se zraven prižge tudi v sobi;imava namreč le eno stikalo. Šteker za polnit telefon pa enkrat dela, enkrat ne dela...

Torej zdaj se odpravljava spat (ura je 21), ker jutri ob 7 štartamo 7 uram hoje naproti, iz 600 se bomo dvignili na nekaj več kot 2600m nad morjem, kjer je baje izjemen razgleda na jezero, ki je v kraterju.

Rinjani 1 dan: Vstala sva ob 6 zjutraj, spala sva glede na okoliščine kar vredu. Oba sva malo prehlajena ampak ni panike. Po zajtrku (klasični banana pancake) sva se odpeljala do začetka naše odprave 500m stran, tam sva tudi pustila motor (baje je varno, bomo videli :)). Pridružili so se nama trije Nemci, ena Avstrijka in Anglež, ki je pol Indonezijec, smo kar pisana druščina. Imamo 6 porterjev (nosačev) in enega vodiča. Nosači so res reveži, gor nosijo baje 25kg (meni se zdi težje) tovora na iz bambusa narejeni zadevi. 

Sem probal in je res težko, se mi smilijo. Vsi so tako majhni, pomojem majo okoli 60kg, več ziher ne. Povrh vsega pa grejo kot gamsi gor v japonkah!!

Drugače je vzpon kar strm, vseskozi smo šli gor, res strmo gor.

Pot pa se je proti cilju (robu kraterja kjer tudi spimo prvi dan) čedalje bolj vzpenjala. V prvih dveh urah smo se s 600 povzpeli na 1200m, sedaj smo na 2641m. Razgled je res lep, danes sicer malo oblaki nagajajo, ki pa vsako jutro izginejo, tako da jutri upamo na lepšega. Z roba kraterja se namreč vidi ogromno jezero, ki je v njem, za povrh vsega pa je na sredini jezera še majhen vulkanček :) V glavnem izjemen razgled.

Organizacija je res na nivoju, za jest je dovolj, za kosilo je bila sicer precej dobra juha z rezanci in zelenjavo, zraven pa klasično riža kolikor hočeš. Če si lačen še vmes med obroki imajo seboj tudi banane in piškote :) Nosači so nas prehiteli, tako da so nas na vrhu že čakali postavljeni šotori ter prigrizki, po dobre pol ure pa je bila skuhana tudi večerja. Ta je bila super, klasična indonezijska večerja z rakovim čipsom, rižem z zelenjavo, jajcem ter piščancem. Vse to so nosači in vodič pripravili pred našimi očmi, večerjali pa smo ob opazovanju sončnega zahoda - še en super razgled, videl se je celo Agung, najvišji vrh Balija.

Postavili so nam tudi wc šotor :)

Da se še enkrat malo dotaknem cene. Sva malo spraševala še ostale in sva plačala daleč najmanj, v primerjavi z ostalimi sva vsak prišparala najmanj 20€, tako da se je splačalo vozit sem :) Avstrijka je plačala 1.900.000!! Drugače nosač za 3 dni računa 550.000, vodič pa 900.000, če ne zna dobro angleško pa 150.000 manj. Vodič je res en hecek, kar naprej nam razlaga o tem kako ima punco v Franciji ter o motorju, ki ga ima (sva ga videla in je res dober motor). Zanj je plačal 22mio rupij, da neboste računali: na vulkan se je zanj povzpel 25x. Zaslužijo za indonezijske razmere odlično, na mesec vodič dobi približno 10mio (650€), nosači pa 6mio (400€). Vendar, če upoštevaš dejstvo da hodijo na vulkan nonstop brez počitka...presodite sami :) Hvalabogu, da imajo deževne mesece, takrat je obisk vulkana prepovedan-tako si lahko vsaj malo odpočijejo.

Drugače so se nam ravno za čas večerje pridružili še 2 Nemca, 2 Čeha in drugi vodič Edi, ki je še bolj hecen od prvega. Velik je 1.3m in skače naokoli kot en pajac :)

Rinjani 2 dan:

Po ne preveč prespani noči (nagajal je predvsem veter, trda tla poleg tega pa sva se oba prehladila) smo vstali ob 6, da smo ujeli sončni vzhod. Za zajtrk smo dobili klasični banana pancake zraven pa toast-v bistvu precej obilen zajtrk glede na to, da je bila palačinka debela 1cm :) 

Okoli 8.00 smo se odpravili v krater proti jezeru, ki je na 2050m. Spust je bil zelo strm (parkrat je bilo treba tudi ritensko). Hitro sem se vrgel v jezero, šaši se ni, ker je kar precej prehlajena. Jezero je kar hladno, več kot 20 stopinj nima, zato je raje počakala do toplotnega vrelca (20min stran).

Voda v njem je bila zame kar malo pretopla, šaši pa ravno prav. Končno sem dočakal tudi skakanje v vodo, v vrelec si se lahko vrgel iz kakšnih 5m. Po kakšni urici namakanja smo odšli na kosilo, spet riža kolikor hočeš ter zelenjavna, sicer nekoliko pekoča juha. Po kosilu smo se odpravili nazaj gor, tokrat na drugo stran kraterja.

Pot je bila precej strma, rabili smo slabe 3 ure, spet pa so nas čakali že postavljeni šotori ter kasneje ponovno super večerja. Spat sva odšla zelo zgodaj, saj nas je naslednji dan čakal velik podvig-vzpon na vrh.

Rinjani 3 dan

Tokrat sva spala precej dobro. Zbudili smo se ob 2 zjutraj, spili čaj ter pojedli nekaj krekerjev. Do vrha nas je čakal 3-urni vzpon, v katerem smo se z 2639m (kjer smo spali) povzpeli na 3726m visok Rinjani. 

Bilo je res težko, to sta potrdila tudi Čeha, ki sta drugače precejšna hribolazca-niso jima tuji Andi in Himalaja. Bolj kot smo šli proti vrhu, bolj je bilo strmo. Hodiš po slemenu, tla pa niso trda temveč peščena (rekel bi neka 20cm debela plast peska), precej drsi tako, da za vsaka 2 koraka naprej narediš enega nazaj. Pot si osvetljuješ z lučko :)

Seveda se nismo dali, izkazalo se je, da smo precej dobra skupina, saj smo kljub temu, da nismo prvi štartali na vrh prišli kot prvi! (da nas malo pohvalim :)). Drugače na vrhu razgled izjemen, bilo je jasno tako, da se je res vse videlo. Kljub temu, da nas je vse zeblo kot mačke se je izplačalo. Nemorem vam povedat kako mraz je bilo, mene še v življenju ni tako zeblo. Bolj kot greš proti vrhu bolj je hladno in bolj piha, poleg tega pa je naša hitrost zahtevala svoj davek, saj:

1. Smo zašvicali ful

2. Prehito smo prišli gor in smo morali čakati na vzhod

Nekdo nama je posodil spalko, da sva se zavila vanjo. Po dobre pol ure je le vzšlo sonce in hitro smo odbrzeli nazaj v dolino, z vsakim metrom je bilo topleje tako, da smo bili kaj kmalu spet v kratkih rokavih :) 

Ko smo se vrnili nas je spet čakal klasični zajtrk nato pa pot v dolino. Šli smo dol po drugi strani, proti mestu Sembalun. Pot je bila najprej kakšni dve uri nekoliko strmejša, nato pa praktično ravna tako, da se je kar dalo. Skupaj smo danes tako hodili skoraj 11ur, s tem  pa ni bilo vsega konec, saj naju je čakala še 3-urna vožnja s skuterjem domov (naju je počakal :)) Zdaj že pišem iz tople postelje. Lahko noč!

Lombok.

Pozdrav! Zvesti bralec je morebiti zapazil, da so se dopustniki nekoliko polenili, zatorej bode tale zapisnik nekoliko daljši.

V četrtek, 4. 9. 2014, so se vkrcali na t. i. "fast boat" za Lombok, pri čemer je pridevnik fast zgolj opisoval direktno pot do končne postaje, samostalnik boat pa je oznčeval sorazmerno majhno barčico. Še bolj so se razveselili izjemnega vozila (naj slika pove svoje), katero jih je popeljalo na drugi konec otoka v najbolj turistično mesto Kuta, ki se je izkazalo za malce večjo vas. Seveda tudi tokrat ni šlo brez klasičnega fast food postanka.

Nastanili so se v homstay med mravljice, komarčke, martinčke... Naredili so odlično potezo, ko so že prvi dan plačali za pet dni in bili nato primorani vsako jutro jesti iste, v olju plavajoče, banana pancake-e, se tuširati z mrzlo fiziološko raztopino... 

#trijenaskuterju

#poindonezijsko

V petek, 5. 9. 2014, so sprva nameravali poskusiti deskati na valovih, a jim dan preprosto ni bil namenjen, zato so se odločili za kopanje na prečudoviti Mawun plaži. Končno plaža brez valov, idealno za plavanje, vendar je bila tokrat v napoto metrska meduza, ki je stražila ob obali.

Sobota, 6. 9. 2014, končno so lahko preiskusili svoje ravnotežne sposobnosti na valovih. Sposodili so si največje penaste deske, ki so bile skoraj večje od ladjice, katera jih je popeljala do oddaljene plaže z valovi. Vsem se je uspelo postaviti na noge, nekaterim večkrat kot drugim, odvisno od njihovih sposobnostih pedlanja (#pedlpedlpedl). Neprecenljivo veselje, kljub zapaljenim ritkam in nogicam. 

V nedeljo, 7. 9. 2014, so se odpeljali proti glavnemu mestu Mataram. Na poti do tja so se ustavili še v tradicionalni vasi, kjer prebivajo prvotni prebivalci Lomboka, ljudstvo Sasak. Ogledali so si vas, v kateri živi 700 ljudi v 150 hišah. Med seboj se poročajo bratranci in sestrične, moški pa imajo tudi več žen. Rečeno jim je bilo, da je tisti dan na sporedu poroka, a se je kasneje izkazalo, da je vsa veselica in pojedina v čast obredu obrezovanja dečkov oz. cutting d*** po besedah tamkajsnjega domacina (kateremu niso bili priča). 

V glavnem mestu so bili najbolj navdušeni nad ogromno tržnico, kjer je bilo na voljo na tone banan, ananasov (že olupljenih za 10 centov na kos, medtem ko jih na plažah preprodajajo za 65 centov), čilija...

Na tej točki bi se nekoliko zaustavili in predstavili sadje, ki so ga oni videli prvič:
1.) snake fruit 

2.) dragon fruit (od znotraj bele ali rdeče barve) 

3.) jack fruit (ogromen sadez, znotraj rumen, zal niso uspeli fotografirati)

4.) passion fruit (izgleda kot paglavci, a izjemnega okusa in vonja ter zdrzaste konzistence- velikokrat vsebujejo to aromo geli za tuširanje)

Nato so se odločili za ogled še enega templja, ki je bil prav žalostnega izgleda v primerjavi z mogočnimi templji na Baliju. Kot je razvidno iz slike, je bilo navdušenje neizmerno. 

Ponedeljek, 8. 9. 2014, nekateri člani so se odločili za preganjanje z deskami na minimalističnih valovih Selong plaže, ostali pa za ležanje na sončnih peščenih plažah (#mivkavsepovsod).
Potrebno je omeniti tudi njihov vsakdanjik, ki se prične med šesto in sedmo uro zjutraj ter zaključi ob deseti uri zvečer, čeprav bi večina že z veseljem zalegnila kakšno urco ali dve prej. Ob večerji pa jih obkolijo roji piskajočih glaskov, ki pri petih letih prično z uvajanjem v trgovanje na drobno z zapestnicami. Po nekaj dnevih so se tudi oni vdali in se okitili za bajne pare.

Torek, 9. 9. 2014. Šašika in Grumči sta zapustila gnezdece ter se podala na vulkan Rinjani (o katerem se bosta verjetno razpisala, ko se vrneta) za tri dni. Preostala druščina pa je ponovno spakirala kovčke, jih nametala na rdeči pick-up, in se z njim odpeljala v novo prebivališče, kilometer stran (še zmeraj pogled na morje, se razume). Za manj denarja so dobili dve sobi, v katerih sta bili po dve 120 cm široki postelji (še zaviti v polivinil, z žigom 30. 8. 2014), plazma tv s satelitsko, ventilator na daljinca, tuš s sladko vodo (sicer še zmeraj hladno, ampak tega so bili že vajeni), in kava za dobrodošlico ter, najbolj pomembno, wc papir.

#rainbows

 

Sprva so bili nekoliko razočarani nad skuterji, od katerih se je eden dobesedno ustavil na klancu navzgor (so se vsaj pošteno nasmejali, izmenjali mase na skuterjih in se peljali nekoliko počasneje). Da lahko pridejo do rajskih plažje namreč potrebno premagati marsikateri klanec in krater (#izjemneceste). 

Vendar! Izredno prijazni lastniki so jih zvečer pričakali s skoraj popolnoma novimi skuterji (prevoženih dobrih 1000 km) na daljinca (piskajo in svetijo ob pritisku na gumb). Izjemno.
Poleg vsega so tisti dan odkrili še pravo trgovino (po petih dneh na območju štirih ulic-res so si podrobno ogledali vas, v kateri so stanovali)! Do sedaj pa so se zadovoljili z zgolj obcestnimi stojnicami, na katerih je vse nekoliko dražje in na katerih med drugim prodajajo tudi bencin (45 centov na liter namesto 30). 

 
Ta dan je slavil svoj obstoj Žigi, katerega je poležavanje na plaži zvilo in pognalo v tek proti bližnjim skalam, na katere se je skrivaj povzpel, za nekaj časa izginil z obzorja ter se olajšano vrnil... A paparazzi ulovijo vsak trenutek... Kakor tudi nekoliko nenavadno namakanje v morju...

#najdivsiljivca

Toliko zaenkrat dragi bralci (tisti mnogi, ki še zmeraj spremljate navadne in nenavadne dogodivščine šestih pustolovcev).

Lepo vas pozdravlja, Bubbly.